A lahko že mine…

1 komentar 23.12.2010 16:32 AndyBaby

Čas bi bil, da se tole 2010 zaključi. Zadnje dni komaj čakam, da ga bo konec in upam, da se ne bo vse skupaj neopazno prelilo v 2011. Pa saj najbrž se bo. Urnik bo ostal enako predvidljiv in nespremenljiv kot do zdaj. Že dolgo si ne delam utvar, da se bom zbudila 1. januarja in da bo svet kar takoj povsem drugačen. Svet je pač tak, kot si ga narediš. Al neka podobna puhlica…

Pa saj 2010 ni bilo slabo leto. Bilo je (in je še vedno) naporno. Psihološko in telesno. In težko je strniti misli v smiselno celoto, ki bo jasna tudi nekomu, ki me ne pozna. Težko je tudi zato, ker je blog bolj ali manj sameval in ni več odraz tega, kar sem, kako razmišljam… je le mimobežni spremljevalec, na katerega se sicer pogosto spomnim, toda ne morem/nočem več vsega deliti z njim.

Leto 2010 je bilo leto sprememb. Če se mi je na začetku zdelo, da vem, kdo sem, kaj hočem in kaj grem, zdaj nimam pojma. Presenetljivo, mi je to kar ok. Celo ne seciram in trančiram vsega, kar se mi zgodi. Povsem zavestna odločitev, saj bi me drugače lahko le zaprli v oblazinjeno sobo.

Odločitev za to novo pot je bila moja. Lahko bi vztrajala v položaju, kjer se je na zunaj zdelo, da imam skoraj vse, česar si človek lahko želi, toda notranja praznina in tema sta me vedno bolj razjedali. Na koncu je počilo.

Zato je dvojina postala ednina. In ednina je fajn. Ne bom rekla, da ni bolelo in da je bil to preprost korak, rekla bom le to, da je bila to prava odločite. Nimam težav s tem. Pravzaprav veliko manj, kot me je skrbelo, da jih bom imela. Tega, da sem v stanovanju sama, sem se navadila v enem večeru. Saj so dnevi, ko se počutim tako zelo samo, vendar se tako počutim tudi, ko sem med ljudmi in tako sem se pogosto počutila tudi, ko sem bila še v dvojini. The loneliness is screaming inside me, but no one hears me cry.

Leto 2010 so zaznamovale tudi osebne zmage. Ko sem se nekje septembra zavedla, da sama sebe ne morem več opisati kot lenobo in “couch potatoe”, me je za nekaj dni kar zgrabila kriza identitete. A le za kratek čas. Lahko sicer navržem nekaj naključnih številk, toda številke so… le številke. S številkami ne morem opisati truda, ki je bil vložen, ne morejo opisati notranjih bojev, ko imaš vsega dovolj in bi rad vse poslal nekam, toda vztrajaš do konca. Številke ne opišejo občutka osebnega zadovoljstva, ki pride, ko premagaš sam sebe. Ne opišejo trenutka, ko izgine vse in ostanem le jaz in ročka z bremenom. Ali elastika. Ali štoparica. Ali razdalja, ki jo moram preteči. V športu sem letos dosegla veliko. Državi rekordi v različnih kategorijah in federacijah triatlona moči, naslov državne prvakinje v triatlonu moči in naslov državne podprvakinje v olimpijskem dvigovanju uteži. Sliši se fajn. Ampak to sem še vedno jaz. Ista Andy kot vedno. Tekmovanja mi nikoli niso cilj. So le potrditev, da delam dobro in da sem na pravi poti.

Odnosi v 2010 so bili enako zapleteni kot prej. Z mamo se sicer razumeva kar ok, dokler pogovori ne postanejo bolj osebni. Takrat se zaleti v zid, preko katerega je nikoli ne bom spustila. Pritisk je še vedno velik in dvomim, da se bo to spremenilo. Težko je živeti v zavedanju, da nikoli nič ni dovolj dobro. Tudi vse pohvale imajo za sabo en velik AMPAK… In vsakič, ko spustim svoj obrambni zid, jih dobim po nosu. Ne, tu ne govorim več le o odnosu z mamo, temveč o odnosih na splošno. Težko je nenehno paziti, kaj in kako rečem, kako gledam in kako se vedem. Sita sem previdnosti in zadrževanja. Sita sem tega, da me tako malo ljudi lahko sprejme točno tako kot sem… skupaj z vsemi neumnostmi, ki jih rečem/naredim in da se mi zaradi tega nikoli ni treba opravičevati. Sita sem tega, da sem nenehno na voljo drugim, ko pa se gre za nekaj, kaj je pomembno meni… je pa odziv zelo boren… To samo še podžiga moj večen občutek majhnosti in nepomembnosti.

Za 2011 imam veliko želja in pričakovanj. Za nekatere želje vem, da se ne bodo uresničile. Preprosto vem. Če bi mi bilo dano, potem bi se to že uresničilo, tako pa… kaj drugega kot zlepiti skupaj svoj ranjen ponos mi ne preostane. In iti naprej. Ne da se mi truditi za nekoga, ki je večno nedostopen in mi le tu in tam navrže kako kost za glodanje. Glej, nočem je. Vse skupaj je botrovalo le temu, da bom še bolj previdna pri sklepanju novih poznanstev in da se bo morala tista oseba prekleto potrudit, da bo preplezala vse moje zidove.

Spet druge želje in pričakovanja pa so povsem uresničljiva. Vem, da če ostanem na poti, na katero sem strumno zakorakala v 2010, mi ne bo hudega. Imam dovolj volje, samozavesti in znanja, da premagam samo sebe in vse prepreke, ki se mi bodo postavile na pot.

2011 bo zanimivo. Komaj čakam ;-)

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Preprosto fantastično ali zgodba o Drejčku in ročki

1 komentar 28.11.2010 11:09 AndyBaby

Sama sedim v sobici, ki je malce odmaknjena od glavnega dogajanja.  Glava mi počiva na rokah in moje misli so prazne. Točno vem, kaj moram storiti in kako bo. Fokus.

Ko zaslišim: Za državni rekord, 105 kg, sem pripravljena. Fokus.

Stopim v vrvež. Vem, kaj moram storiti. Pripravljena sem. Stopim so stojala. Vdih, izdih. Primem ročko in se spravim pod njo. Vem, da za mano stoji Katarina, ki me še toliko popravi, da je ročka na sredini hrbta.

Dvignem, stopim korak nazaj. Sodnik da znak. Takrat vse izgine in slišim le še svoje dihanje. Vdih. Napnem vse mišice in se počasi spuščam. Na koncu počepa zberem vso svojo moč in vstanem. Mišice na nogah pečejo, hrbet je napet in boli, jaz pa še vedno silim v zrak. Vzravnam se in izdihnem. Sodnik da znak in ročko odložim na stojalo. Uspelo mi je.

Prevrtimo naprej na tezno leže.

Pokličejo me in pridem do stojala. Na štangi me čaka 47,5 kg. Morda se to ne zdi veliko, toda s to težo imava še neporavnane račune. Uležem se, moje uči so poravnane z ročko. Zrem v magnezij na njej. Primem in se pripravim. Nad mano stoji Katarina in me gleda. “Si?” “Sem.” Pomaga mi ročko spravit s stojala in se umakne. It’s just us now. Težka je, toda ne pustim se ji.  Razmišljam le o tem, da vem, da mi bo uspelo in da jo bom dvignila. Počasi jo spuščam do prsi in potem slišim “press!” Z vso silo potisnem navzgor in počasi mi uspeva. Tokrat ne bom popustila. Tokrat grem do konca. Zravnam roke, počakam in odložim. Uspelo mi je.

Na koncu še moja paradna disciplina. Mrtvi dvig. Tekmovanje zdaj poteka hitro in med dvigi nimam veliko časa. Napovem zadnji dvig. 125 kg. Stojim ob robu in čakam, da pripravijo ročko. Katarina me malce zmasira in potolče po hrbtu. “Maš jo.” Le pokimam. Roke si namažem z magnezijem. Nisem živčna. Fokus. Ko me pokličejo, stopim do ročke, pogledam sodnika, ki mi pokima in se pripravim. Narahlo pobožam ročko. “Dajva, ljubica.” Zrem v oranžna tla in vem, da zmorem. Pripravim se in vdihnem. Noge pečjo. Roke, ki držijo ročko, pečjo. Hrbet drži. Dajmo. Počasi navzgor. Stisni rit, zakleni kolena, ne dihaj. Sodnik da znak in ročko počasi spustim. 125 kg, uspešen dvig. Fantje mi navdušeno ploskajo in tudi sama sebi končno pustim veselje. Krik zmagoslavja. Petke in objemi mojih Plamenčkov.

Ne gre za državne rekorde. Ne gre za diplome. Ne gre za medalje. Ne gre za nagrade. Ne gre niti za osebne rekorde. Gre za bitko same s sabo. Gre za to, da premagam samo sebe. Gre za fokus in psiho. Gre za to, da stojiš zunaj svoje “comfort zone” in se sprašuješ, zakaj bi sploh še bil v svoji coni udobja, če je tukaj zunaj tak adrenalinski šok. Vse ostalo je le “cherry on the top”.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

In the raw

Dodaj komentar 1.11.2010 01:25 AndyBaby

Zadnji tedni so bili en tak mali emotional rollercoaster, ki pa se je zdaj počasi le prilezel do končne postaje in stvari so se vrnile v neke normalne tirnice. Pravzaprav mi je moj čustveni jo-jo že kar malo smešen. Splezala sem iz puhastega roza oblačka in se z nogami trdno postavila na tla. So dnevi, ko bi splezala nazaj, a to bi bil the easy way out, ki ne bi rešil ničesar in zaradi katerega moje življenje ne bi bilo nič boljše. So tudi dnevi, ko si želim, da bi me zemlja pogoltnila, saj se mi zdi, da nihče ne bi opazil, da me ni, toda tudi tem občutkom se ne prepustim za dolgo časa, saj vem, da bi me hitro potegnilo nazaj v očarljiv svet teme in depresije iz katerega ne bi hotela ven. Še en easy way out.

Na trenutke se mi zdi, da sem spet ujeta v neko bizarno Santa Barbaro, ki pa jo tokrat spremljam z veliko mero cinizma in sarkazma. Svet držim na distanci in vedno bolj se mi zdi, da mi še nekaj časa nihče ne bo prišel blizu.

Obrambni zidovi so spet lepo popravljeni in utrjeni. Čeprav se je za trenutek že zdelo, da bodo popustili, so zdržali. Še dobro, saj bi potem spet sledilo cefranje in seciranje do onemoglosti in ki bi mi jemalo energijo, ki je nimam. Ne bom rekla, da mi je bilo vseeno in še vedno mi ni, a sem vse lepo stlačila v ustrezen predalček in to poglavje zaprla. Iskreno, brez nakladanja, brez šal in samoironije. Tu sem, in the raw. Kar mi niti malo ni podobno, saj mi neposrednost večinoma ne gre dobro od rok. Težko razkrijem, kaj čutim, saj jih običajno potem dobim po nosu. Ne, tokrat ni bila izjema, vendar sem bila dovolj trdna, da sem prenesla to iskrenost in nisem pustila, da bi me vrglo s temeljev.

Predalček. Zaprto poglavje. Konec. Moving on.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Ch-ch-changes

2 komentarjev 13.10.2010 16:05 AndyBaby

Spremembe so neizogiben del življenja. Če se mi je nekaj let nazaj zdelo, da stojim na mestu kot kak kip in samo nemo opazujem, kako gre vse mimo mene, sem zdaj spet v gibanju. Kaj gibanju, poletu.

Predvsem danes lahko rečem, da sem v redu. Čisto zares v redu.

Pred nekaj časa sem se izgubila, nisem vedela, kam grem, kdo sem, kaj hočem. To me je spravljalo ob živce. Vedela sem, da nisem popolnoma zadovoljna v svoji življenjski situaciji in potem sem vse analizirala do potankosti in iskala “tisto nekaj”, v kar bi lahko uperila prst in rekla “AHA!”… Pa kar nisem našla. Osebno nezadovoljstvo se je kopičilo, čeprav bi mora biti srečna. Imela sem službo, denar, prijatelje, partnerko, šport (ne nujno v tem vrstnem redu)… Imela sem vse, da bi lahko gradila naprej. Pa sem vseeno mencala na mestu, se ozirala naokrog, če mi lahko kdo kaj pametnega pove in se na koncu treščila na tla in to je bilo vse, česar sem bila sposobna.

Ko je prišla kaplja čez rob, nisem bila presenečena. Pretreslo me je. Ne toliko kot sam razpad partnerske zveze, temveč moja brezbrižnost, da je prišlo do tega. Ne, ni mi bilo vseeno, da je konec zveze, ki je trajala skoraj pet let, temveč me je presenetila moja mirnost in sprejemanje tega kot dejstva. Najbrž sem res že zapustila zvezo še pred uradnim koncem. A to še ne pomeni, da sem obupala, dvignila roke in pobegnila. Čeprav se zdi tako.

YouTube slika preogleda

Ne, tudi danes ne vem, kdo sem, kam grem ali kaj hočem. Ja, seveda, hočem diplomo, stanovanje, redno službo in ne s.p.-ja, socialno varnost in mir na svetu. Ampak kaj res hočem…? Kje se vidim čez pet let? Deset? Dvajset? Ne, ne vem. Sanja se mi ne. In tudi analiziram vsega ne. Vsaj trudim se ne. Če mi prej to ni pomagalo, zakaj bi mi zdaj?

Skušam se prepustiti toku dogodkov in ne delati scenarijev za naprej. Potem sem samo slabe volje, ker “mi nič ne gre po načrtih”. Najbrž to obdobje ne bo trajalo in bom kmalu spet v starih potem načrtovanja in predvidevanja in se bom spet tolkla po glavi.

Danes mi je pomembno to, da sem zadovoljna sama s sabo. Da se lahko pogledam v ogledalo in vidim sebe in ne nekoga, ki se trudi biti vse, le resnični jaz ne.

In mogoče celo… Andybaby is back?

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Evrosong, drugič

3 komentarjev 27.05.2010 13:15 AndyBaby

Torej, prvi večer sem uspešno prešpricala in tudi drugega bom. Skunk Anansie so pač malo bolj pomembni in malo bolj “up my alley” kar se tiče glasbe. Baje v torek nisem zamudila veliko in dvomim, da bom danes še kaj več. Mi vsaj ne bo treba spremljati poloma naših predstavnikov.

V drugem večeru bo na oder prva prišla Litva. Poleg Islandije moj najljubši predstavnik. Čisto preprosta pesem, ki gre neverjetno hitro v uho in za katero se lahko čez 3 dni zalotite, da se vam še vedno mota po glavi.

Armenija je še ena v doooolgi vrsti dolgočasnih in neizvirnih balad.

Tudi Izraelec bo nežno prepeval v mikrofon. Hebrejščina se celo sliši zelo seksi…

Dremeža ne bo prekinila niti Danska, saj tudi oni v ogenj (žerjavico) pošiljajo eno bolj najmanj zanimivih pesmi, ki jo morda lahko reši le res izjemen scenski nastop.

Dolgčas  za trenutek prekine Švica, ki je malo bolj poskočna kot prejšnji trije predstavniki, a tudi njih lahko reši le izjemen nastop. Drugače pa so popolnoma pozabljivi.

Švedska pravi, da ima slabo pesem. Kaj pa vem… za balado je še kar ok, saj ima Anna lep, čist glas, ni nepotrebnega kompliciranja. Od vseh stotih balad je ta daleč najboljša.

Azerbajdžan je… ne vem… baldast. Ampak Azerbajdžan je znan po spektaklu na odru (kar spomnite se na tistega angela in hudiča pred nekaj leti), drugače pa to ni nič, kar ne bi “danes” že nekajkrat slišali.

Ukrajina. Kdo ugane žanr? Balada? Ja!!! No, pač ne…

Nizozemska je malo prismuknjena. Veseli me, da so se odločili, da ne bodo peli v angleščini, saj se nizozemski jezik sliši tako zelo kul. Žal ugotavljam, da moje znanje jezika obupno peša in razumem le vsako deseto. Vseeno mi je všeč.

Kar dve predstavnici zapored, ki sta malo bolj poskočni! Romunija je v bistvu kul. Nekaj tako generičnega, kar si se lahko vrtelo tudi na MTV-ju.

Slovenija. Veste, kaj se mi zdi zanimivo? Vsako leto so bili mediji polni floskul, kako nas imajo vsi radi in kako VSI pričakujejo, da se bomo uvrstili naprej. Letos? Se še komu zdi, da se o Evrosongu govori veliko manj? Jah…. dragi Slovenceljni… sami ste izglasovali, da je to sranje na odru v Oslu in zdaj morate to mirno prebaviti. In to je vse, kar imam lahko povem o naših…

Če bo kdo po našem nastopu še vztrajal in gledal naprej, ga bo v nežen spanec zazibala Irska. Saj Niamh lepo poje in tudi frulica vmes je lep pridih… No ja… Ni najslabše kar se bo predstavilo na odru, niti najboljše. Pustimo se presenetiti, al kako že.

Bolgarija je pravzaprav zelo podobna Romuniji. Le, da tu poje tip. Pa da je malo manj fajn.

Za Ciper sem najprej mislila, da so Irci, saj neverjetno spominjajo na Boyzone. Očitno vsako leto pride nekdo tak. V glavnem -NE!

Hrvaška nas letos prekaša po celi črti. Prijetno presenečenje in, čeprav mi gre to zelo težko z jezika, mi je kar všeč. Pa še balada je! Ja, vem, vem… Najbrž razumevanje jezika tu igra kar veliko vlogo, zato ne bom ničesar napovedovala.

Gruzija nadaljuje tradicijo baladnega večera in bo poskrbela za to, da boste kmalu čakali konec pesmi in konec prireditve. Naj sije tvoja ljubezen kot zvezde na nebu… Mhm…

Da pa se boste vsaj malo zbudili, bo poskrbela zadnja Turčija z zelo poslušljivo (in osladno) pesmijo, ki sploh ni tako zelo slaba (ali pa so se moji standardi v tem času znižali).

Moje top 3 tega večera: Litva, Nizozemska, Hrvaška.


  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Ups, a je res že čas za Evrosong?

4 komentarjev 25.05.2010 15:18 AndyBaby

Ojoj, ojoj, je že maj! Blog sameva, jaz pa ne. Na pol napisanih imam sicer nekaj osnutkov, ampak se mi dozdeva, da bodo tam tudi ostali. Zato bo tudi letošnji zapis malo krajši, ker pač nimam toliko časa, da bi ves dan tipkala en post.

Letošnji Evrosong bo z eno besedo (ok dvema) živ dolgcajt. Slišala sem vseh 39 pesmi in niti ena ni skočila vame kot očitni favorit. Res pa je, da nisem videla niti enega spota ali vaje, zato vse ocene temeljijo le na slišanem. Zato pa se jih veliko drenja na dnu moje osebne lestvice, a (žal) tam kraljuje predvsem Narodnozabavni rok. Res, da vsako leto pizdimo nad našim predstavnikom, ampak se mi zdi, da se je pesem vsak nekako stopila v ozadje na sami prireditvi in ni bilo tako zelo grozno. Letos… I wish I could say the same.

Ampak, pojdimo lepo po vrsti.

Evrosong v Oslu bodo odprli predstavniki Moldavije, ki v ogenj pošiljajo solidno evro trash štanco, ki se je čez pet minut ne boste spomnili. Tradicionalna moško ženska naveza, ki se fura na štanco in saksofon.

Sledila jim bo Rusija, ki ima letos skoraj enako slab komad kot mi. Tragična balada. Zeh. Zeh. Zeh.

Estonija ima pravzaprav kar solidno pesem. Spominja me na… Killers? Ne vem, ne morem natančno pokazati s prstom, ampak nekaj…. nekaj…. ne vem… ne vem…

Če bi nas letos zamenjali s Slovaško bi bila moja malenkost zelo zadovoljna, saj ima letos enega močnejših predstavnikov. Nežen ženski glas poje o… ne vem… zveni hudo v redu.

Finska je bila vedno znana po svojih bizarnih predstavnikih in tudi letos so ostali zvesti temu konceptu. Nimam pojma o čem gre (ker je pač v finščini), ampak zadeva sploh ni tako slaba. Morda jo je potrebno le večkrat slišati, saj je ena takih pesmi, ki jo je treba res slišati večkrat, da jo opaziš.

Latvija … kaj pa vem… mi je všeč, pa mi ni. Nekaj jim manjka… Zdi se mi, da se pesem v teh 3 minutah niti nima časa prav razviti in je zato prisiljeno umirjena. Če bi bila bolj živahna, bi veliko bolj prišla do izraza.

Ojoj… Srbija… Zdi se mi, da se njim zdi, da so z zmago dosegli svoje poslanstvo in da se jim zdaj ni treba več truditi. Kako naj drugače opravičijo lanskega in letošnjega predstavnika. Trubače slišimo vsako leto in (vsaj meni se zdi) da so že rahlo passe.

Bosna in Hercegovina je naslednja na vrsti in tudi oni letos pošiljajo rock balado z lepo slovansko izgovorjavo angleščine. Next, please!

Poljskaerm… naslednji!

Belgija je prav tako poslala balado. Zeh.

Malta je letos Chiaro celo pustila doma. Kar pa ne pomeni, da je stil kaj drugačen. B-A-L-A-D-A. Bla, bla, bla… Naslednji.

Albanija po drugi strani je ena mojih (osebnih) favoritk. Morda že zato, ker ni osladna počasna baladica. Samo upam, da ne bodo komada uničili s scenskim nastopom, kot so to storili lani (če se še spomnite tiste punčke v tu-tuju in nekega marsovca, ki je skakal okrog nje…. saj to je bilo lani, ane?)

Grčija je zelo grška. Letos brez Sakisa, ampak tako zelo grška, da bolj že ne more biti.

Še ena balada prihaja iz Portugalske. Nezanimivo, dolgočasno, naslednji!

Makedonija prav tako ni noben presežek. Slišala sem sicer zelo negativne kritike njihovega komada, ampak v primerjavi z snooz-festom tega polfinalnega večerja, je prav prijetna poživitev. Samo repanje bi morali vreči ven. Nikoli nisem marala reperskih vložkov… ne glede na to, kako “kul” naj bi bili.

Belorusija. Balada. Seveda. Nezanimivo. Seveda.

Zadnja se bo prvi večer predstavila Islandija. Edini nastop za katerega mi je žal, da ga bom zamudila. Jasno je, da Islandci tudi letos ciljajo na zmago. Hera Björk bo pela v francoščini in angleščini. Zame osebno je to poleg Slovaške najmočnejši komad prvega večera in top 3 cele prireditve. Zelo primeren zaključek, saj vas ne bo uspaval, temveč vas bo napolnil z energijo. Iceland – 12 points!

To je za prvi večer vse. Kot omenjeno so moje top 3: Islandija, Slovaška in Albanija. Bomo videli, če se jim bo uspelo prebiti v sobotni finale.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Eden tistih dni

Dodaj komentar 29.03.2010 20:07 AndyBaby

… Danes je eden tistih dni, ko bi bila nekje daleč proč, na kaki eksotični plaži.

Pod senčnikom. Ob vodi. S pijačo, katere imena ne vem, ampak ima toliko alkohola in toliko okrasja in je tako dobra, da sem jih spila že vsaj pet. Družbo mi dela kup knjig. Tu mi wireless neta in mobitel signala. Mogoče kaka seksi domačinka, ki ima oblečemo le kako krpico in ki mi vsake pol ure diskretno prinese novo pijačo. Tu ni skrbi in vsakodnevnega stresa. Najtežja odločitev dneva je, katero domačinko naj prosim, naj me namaže po hrbtu. Tu ni ljudi, ki mi pijejo energijo in me spravljajo v slabo voljo. Tu se mi ni treba ukvarjati z ničemer, razen s sabo.

Ja, še sem živa.:D

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Kam je izginilo leto 2009?

4 komentarjev 24.12.2009 15:30 AndyBaby

Ja, ja… tudi leta 2009 je konec. Tako hitro je švignil mimo, da sem ga komaj občutila in zaživela.

Ker je konec leta in z vseh časopisov in portalov kričijo ti in oni oh-in-sploh dogodki leta 2009, se mi zdi, da je čas, da tudi moja malenkost pristavi svoj piskeršek.

  • Pas na hlačah ni več le modni dodatek. Dejansko ga potrebujem. Namesto na prvo ali drugo luknjo ga po novem zapenjam na četrto ali peto. Mislim, da bom letošnje novo leto dočakala z 10kg manj kot lanskega. Pred septembrom, ko sem se odločila, da je čas, da svoje prehranjevalne navade obrnem na glavo, je bila tehtnica moj največji sovražnik. Odkar vsakič pokaže manj, se razumeva malo bolje. Celo tako dobro, da sem ji pustila, da se naseli v mojem stanovanju.
  • Šport ni le za čudake in obsedence. Ali pa sem morda sama postala čudak in obsedenec. Morda.
  • Ej, mišice mam! Ok, sicer se večinoma še vedno sramežljivo skrivajo pod plastjo maščobe, a počasi in vztrajno kukajo na plan.
  • Nenehno delam, pa sem nenehno brez denarja. Hvala država, za vse nepotrebno visoke prispevke in davke. Neskončno sem ti hvaležna, ker skrbiš za to, da se razvadim imeti veliko denarja.
  • Ukvarjam se s stvarmi za katere se mi nikoli ni zdelo, da se bom. Letos sem prvič (uspešno) tolmačila. Prevajam za tv. Delam za tuje naročnike. Zdi se mi, da premik v glavi ni počistil smeti le na eni življenjski poti, temveč je odprl še nekaj novih vrat. Je težko? Seveda. Me je strah? Seveda. Me bo to ustavilo? Nikakor.
  • Vesela sem, da sem utrdila nekaj prijateljskih vezi. Odprle so mi oči za veliko novih doživetij in izkušenj. Žal mi je tudi za vse vezi, ki so se letos zrahljale, ampak življenje mora iti naprej. Če bo volja, potem se bomo našli. Če ne, pa sem vesela, da so ti ljudje bili v mojem življenju.
  • Nekaj osebnih rekordov: mrtvi dvig: 107,5 kg, najvišje število ponovitev mrtvega dviga (60 kg) – 15x; počep z bremenom: 77,5 kg, največ ponovitev počepa z bremenom zadaj (40 kg) – 10x, največ ponovitev počepa z bremenom spredaj (35kg) – 5x, poteg – 32,5 kg, nalog in sunek – 40 kg, potisk . 35 kg; največja razdalja pri teku (brez ustavljanja): 1000 m… Pa še kaj bi se našlo. V bistvu je vsak trening mejnik zase in zame. Če bi mi kdo januarja razlagal o tem, bi se mu samo smejala v obraz.
  • Zaprli so Kafetarijo Lan. Konec pomembnega obdobja. Zamenjave še vedno nismo našli, niti je še nismo pošteno iskali. To bo prišlo na vrsto v 2010.

Če potegnem črto – leto 2009 ni bilo slabo. Bilo je naporno, žalostno in veselo.

Verjamem, da bo leto 2010 še boljše.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

In Memoriam

Komentarji onemogočeni 13.10.2009 12:51 AndyBaby

DISCLAIMER: To je moj zapis. Moje soočanje z izgubo. Komentarji so izklopljeni. Hvala za razumevanje.

No… niti ne vem kje in kako začeti… Zato pišem ta zapis že krepka dva tedna. Spotikam se ob besede in zdi se mi, da karkoli napišem ne more opisati mojih občutij in razmišljanja. Kot da bi svojo govorno deformacijo spravila še na prste. Težko pišem. Ni časa, še manj pa volje, da bi si vzela čas in o vsem skupaj pošteno razmislila. Vse ob svojem času. Skrbi me, da pa bo na koncu prišlo prepozno in bodo to samo besede na ekranu, ne pa moje razmišljanje, moje slovo… moj closure.

Težko se je posloviti od nekoga, za katerega se ti je vedno zdelo, da bo vedno na tem svetu. Moj dedek je bil človek posebne vrste. Skala. Visok. Močan. Delaven. Nasmejan. En mojih najljubših otroških spominov je moja mala dlan na njegovem ogromne bicepsu. Ure in ure me je lahko zabaval. Pa pleskanje čebelnjaka, ki stoji še danes. Več barve je bilo na meni, kot na lesu. Ampak to sploh ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da smo se imeli lepo. Pa prva vožnja s kolesom. Pa preganjanje po skednju in vonj po senu, ki je bil prisoten povsod. Ure in ure lahko opisujem svoja doživetja in spomine, pa mi ne bo zmanjkalo. Lahko rečem, da sem imela lepo otroštvo. V veliki meri se za to lahko zahvalim prav svojim starim staršem.

In zdaj ga ni več. Vem, da je to po eni strani blagoslov, saj mu na koncu ni bilo kaj preveč prijetno. Bolezen ga je hitro izčrpala in po eni strani smo si vsi oddahnili. Kruto je, kako lahko v manj kot enem mesecu tako močan in velik človek postane nebogljen starček. Kruto je, kaj bolezen lahko naredi.

Pomenil mi je veliko. Še toliko več, ker vsaj naša družina ni ena tistih, ki je v tesnem stiku z vso “žlahto”. Malo nas je in med seboj smo povezani. Zato se izguba enega člana hitro pozna. Ne predstavljam si občutka, ko bom stopila v tisto dnevno sobo in ne bo nasmejan sedel na kavču in nas čakal. Tako prazno bo.

Življenje gre naprej. Moram sprejeti tudi to izgubo in najti pot naprej. Dedek pa bo vedno imel posebno mesto.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Mavrica združuje, ne ločuje! Nasilje NI rešitev!

3 komentarjev 26.06.2009 09:48 AndyBaby

Nameravala sem sicer pisati jutri, da dan Parade ponosa, a včerajšni dogodki mi ne gredo iz glave.

Ne razumem tega nasilja, ne razumem teh ljudi. Prav, v redu – ni ti všeč moj način življenja. Ne strinjaš se z njim in ti gre na bruhanje. Vsak ima pravico do lastnega mišljenja in nihče ni popoln. Jebat ga, tudi jaz (recimo) ne maram čefurjev, ki na trolah nabijajo neposlušljivo glasbo. Ne maram skinov in huliganov. Ne maram ciganov, ki beračijo po Ljubljani in pljuvajo ljudi. Ampak to še ne pomeni, da je potrebno biti do teh ljudi, ki so drugačni in me na nek način ogrožajo, nesilen!

Sedaj najbrž že vsi veste, da se je včeraj v Cafe Open zgodil hud napad. Tudi jaz bi morala biti tam. Pa me iz takih in drugačnih razlogov ni bilo. Sedem ali osem zamaskiranih moških je priletelo pred lokal, prebutalo Mitjo, vpilo in mahalo z navijaškimi baklami. Potem pa se so razbežali na vse strani. Res pogumno. Da vas mora biti osem in da ste zamaskirani! In da napadete literarni večer. Jebeni literarni večer! Ja, štekam simboliko. Skrešal ste Teden parade ponosa. Wow, upam, da se zaradi tega počutite bolje. Res ste face!

Kako se počutim jaz? Jezno! Ampak jaz svoje jeze ne bom sproščala s pretepanjem. Jutri bom šla na Parado. Jutri bom tam! Jaz in še mnogo drugih. Prav zato nas bo letos VEČ in ne MANJ!

V teh dneh, ko mediji pišejo o dogodkih, ki se odvijajo ta teden  (okrogle mize, dobrodelni ples, literarni večer, stand-up in podobno) imam zopet živce brat komentarje pod temi članki. Ponavadi postanem jezna in žalostna. Tale blog je moj odgovor na te komentarje.

Res je, istospolna razmerja so urejena s “fantastičnim” zakonom o registraciji istospolnih vez, po domače ZRIPS. In zaradi tega bi morali biti tiho, češ saj imate – kaj se bunite? Je kdo sploh prebral/preletel za velecenjeni zakon? Ne? No, potem ne piskajte! Ta zakon je navadna farsa in pesek v oči. Če mi ta zakon ne daje nobenih (nobenih! nikakor ne posebnih) pravic in je v bistvu samo definicija istospolne veze, kako je lahko dober? Če partner ne dobi statusa svojca, kako je to pravično? Če ne morem avtomatično podedovati po partnerju, kje je tu pravica (partner lahko napiše oporoko, ampak če kak sorodnik vloži zahtevek jaz ostanem brez vsega)? Zakaj ne morem biti socialno zavarovana po svoji partnerki? Zakaj ne morem vzeti bolniškega dopusta v primeru bolezni v družini? Porodniške? In še in še in še… Kje je tu kaj posebnega? Da se preseravam? Da želim biti več? Kje?? Posvojitve sploh ne omenjam! In ko smo že ravno pri otrocih… mislite, da v Sloveniji ni istospolnih družin? Pa so. In njihovo število narašča. Pa njihov status? Ne obstaja. Te družine ne obstajajo. Tudi otroci niso zaščiteni. Pravno. V mislih imam (recimo) vdovsko pokojnino. V primeru smrti starša otrok heteroseksualnih staršev avtomatično dobi vdovsko pokojnino. Otrok v istospolni družini pa ne, saj nebiološki starš temu otroku pravno gledano ni nič!

Potem so tu očitki, da smo maškare! Preveč gledate ameriške filme in posnetke parad iz raznih Avstralij in ZDA. Če so kavbojke in navadna majica za vas maškare, potem pa res ne vem kako naj se oblečem! Vsem takim priporočam, da se v soboto sprehodijo po mestu. Da si na lastne oči ogledajo kako zadeva sploh izgleda. Žal ne bo nobenega perja in usnja. No ja, mogoče se le kdo opogumi.

Aja, pa prosim, ne mi ven prihajat z “denar davkoplačevalcev bla bla bla”. Tudi jaz plačujem davke. Vsi plačujemo davke! Enako, kot vsi ostali. Pa sem kljub temu drugorazredni državljan. Super! Mogoče bi mogla začet plačevat tudi drugorazredne davke! Ah, pa da posamezniki s Parado ponosa vlečejo velike denarce… ja, seveda… vsi organizatorji delajo prostovoljno. Na koncu nihče ne bo zaslužil nič. Mogoče bo vsaj dobil za en pir, ampak dvomim.

In sedaj mi, prosim, povejte kako s svojim življenjskim stilom prosim za batine? S punco se po mestu ne sprehajava z roko v roki. Heterosekualnci se. S punco se ne sliniva ena po drugi na trolah, po ulicah, kjerkoli. Heteroseksualci se. Še objamem je ne. No?

Nasilje ni rešiev. Nikoli in nikdar. Prav, ne strinjaš se z mano. V redu. Pusti me na miru potem. Ne razumem zakaj se taki frajerji počutijo ogrožene. Mogoče sem pa samo tako zelo naivna in verjamem, da so ljudje sami po sebi dobri in da se svet lahko spremeni.

Se vidimo jutri popoldan! Mavrica združuje!

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kr neki

Nazaj


Arhiv