Drejcek in trije marsovcki ali kaj drugega

Našla sem…

24.02.2008

V predalu sem našla nekaj, kar naj bi nekoč bilo pismo. Mogoče niti ne bi bilo nikoli pismo. Mogoče bi bilo to samo sporočilce. Sporočilce, ki bi ga pustila nekje… Na koncu je ostal samo naključni izliv čustev, ki je leta in leta počival v nekem zvezku. Pozabljen do neke  sončne nedelje.

Komu je bilo namenjeno niti ni važno. Namenjeno je bilo osebi, ki mi je bila v tistem trenutku ves svet. Čeprav se je ta svet takrat že rahlo krušil in se krčil. Sedaj to vidim. Takrat pa sem na življenje še gledala skozi svoja rožnata očala. Vse je bilo super in drugače ni moglo biti. Ker “drugače” sploh ni obstajalo. Takrat sem še verjela, da lahko rešim svet. Moj svet, se razume.

Danes je ta oseba samo še senca. Tako ona, kot jaz. Še vedno gledam na svet skozi rožnata očala, a barva je zelo zbledela. Vidim preveč stvari s katerimi nisem zadovoljna. A to ni tako narobe. Tako se lahko zavedam svojih pomanljivosti in se jih trudim izboljšati. Svet ni več popoln, a sem našla svoj košček. Na tem koščku mi je lepo.

Ona? Ne vem več kdo je ona. Najini pogovori so redki in ovinkasti. Najine poti se križajo zelo poredko. Še vedno pridejo trenutki neprijetne tišine, ko se samo kislo nasmihava. Izmenjujeva puhlice. Kot da nikoli ne bi delili skupnega časa in življenja. Mar to pomeni, da vsa tista čustva niso bila pomembna? Da je pozabljeno vse, kar se je tisti čas zgodilo?

Jaz ne pozabim. Ne smem. Pa ne, ker bi želela reciklirati neka stara čustva. Sploh ne. Ampak zato, ker je bila to lekcija, ki se je morem zapomniti za vedno. Naučila sem se, da lahko zaupam. Da se lahko odprem in z nekom delim tudi tiste najhujše strahove. Da se lahko smejim. Da lahko odpustim. Da sem lahko srečna. Da je življenje lepo in dragoceno.

Naučila pa sem se tudi, da moram ohraniti del sebe. Ker drugače lahko pozabim. Živeti moram tudi zase. Ker tako tudi drugim pustim, da so oni sami. Da tudi druga oseba obdrži svoj individum, tisto nekaj, kar me je v končni fazi pritegnilo. Živim lahko samo svoje življenje. Drugih ne morem. Niti jih ne želim.

Nekaterih lekcij se je težko naučiti. Pristanki na realnih tleh so boleči in pobiranje dolgotrajno. Vesela sem, da sem našla to sporočilce. Sedaj lahko na celotno obdobje gledam z neko mero objektivnosti.  Nisem več zagrenjena zaradi zlomljenega srca, saj se zavedam, da se na koncu ni lomilo samo moje srce. Vem, da takrat ni razpadel samo moj svet. Sedaj živim v večjem zavedanju kaj želim od sebe in drugih. In ne dvomim, da ona tudi.

V kategoriji Kr neki