Človek človeku volk?

18.06.2008

Danes spet nekaj na temo družinskih odnosov in odnosov na splošno. Že dolgo nisem delala samoanalize svojega odnosa z materjo in po nekaj preteklih dneh, je zopet čas, da poskusim najti nekaj odgovoro.

Anyway, imeli smo družinsko srečanje. Babica in dedek sta praznovala 60. obletnico poroke. Vsekakor spoštljiva številka, ki je ne dočaka ravno vsak zemljan. Bili smo vsi po materini strani, le sestrična je iz “zdravstvenih” razlogov tokrat manjkala. Pa ne morem ravno trditi, da se mi je zaradi tega trgalo srce.

Zanimivo je bilo opazovati babico, dedka, teto in mojo mat. Šele ko jih vidim na kupu in vidim kako komunicirajo med seboj in kako se obnašajo razumem sebe. Zanimivo kako jaz uporabjam iste geste in iste besede. I am my mother’s daughter. Teh genov ne bi mogla skriti niti, če bi se trudila.

Sprašujem se koliko starševskih travm in predsodkov je podedovala moja mama. Tiste, ki pridejo kot del vzgoje. Ko celo življenje živiš v prepričanju, da je povsod tako. Ko pa prideš v širni svet ugotoviš, da so te starci zjebali. Totalno. Prav tako se sprašujem koliko te emocionalne prtljage je moji materi uspelo ozavestiti in jo premagati. Vsaj za eno vem. Ali še bolje – mislim, da vem. Moja mama je srednji otrok, ki je odraščala v tipični slovenski družini. Čustva so bila bolj postranskega pomena. Vsaj neko blazno izkazovanje čustev. Vedno bolj se mi dozdeva, da je moja mati hotela narediti ravno obratno – vse preveč svoja čustva vali name in na mojega brata. Njej se najbrž zdi, da je tako prav. A ne vidi, da je včasih vsega preveč in da naju nekako duši. Ne morem biti jaz tista, ki bo reševala njene težave.

Končno pa sem, vsaj mislim tako, poštekala zakaj točno se pretvarja, da je po prepirih vse ok in da se razumeva super duper. Včeraj, recimo, me je zopet spravila čez rob in me spravila na kolena. Ženska pač obvlada, to ji moram priznati. Ko končno nisem več mogla zadrževati jeze in solz se je njeno obnašanje v trenutku obrnilo za 180 stopinj. Prav neverjetno.  Ravno to je tisto, kar me vedno najbolj zbega. Kako se lahko delaš, da je vse v najlepšen redu, če si mi pred eno minuto še histerično jokala v telefon? C’mon!

Dozdeva se mi, da temu obnašanju botruje predvsem zavest, da je prestopila mejo in da je zajebala. Opravičiti se pa ne zna. Nikoli je še nisem slišala, da bi se nekomu res in iskreno opravičila. Njena prijaznost (ki mi gre včasih še bolj na živce kot tečnoba, ker vem, da je ponarejena) je največ, kar se da iztisniti iz moje matere. Vsaj nečesa nimam po njej.

  • Share/Bookmark

V kategoriji Pametovanje

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


Arhiv