Preprosto fantastično ali zgodba o Drejčku in ročki

28.11.2010

Sama sedim v sobici, ki je malce odmaknjena od glavnega dogajanja.  Glava mi počiva na rokah in moje misli so prazne. Točno vem, kaj moram storiti in kako bo. Fokus.

Ko zaslišim: Za državni rekord, 105 kg, sem pripravljena. Fokus.

Stopim v vrvež. Vem, kaj moram storiti. Pripravljena sem. Stopim so stojala. Vdih, izdih. Primem ročko in se spravim pod njo. Vem, da za mano stoji Katarina, ki me še toliko popravi, da je ročka na sredini hrbta.

Dvignem, stopim korak nazaj. Sodnik da znak. Takrat vse izgine in slišim le še svoje dihanje. Vdih. Napnem vse mišice in se počasi spuščam. Na koncu počepa zberem vso svojo moč in vstanem. Mišice na nogah pečejo, hrbet je napet in boli, jaz pa še vedno silim v zrak. Vzravnam se in izdihnem. Sodnik da znak in ročko odložim na stojalo. Uspelo mi je.

Prevrtimo naprej na tezno leže.

Pokličejo me in pridem do stojala. Na štangi me čaka 47,5 kg. Morda se to ne zdi veliko, toda s to težo imava še neporavnane račune. Uležem se, moje uči so poravnane z ročko. Zrem v magnezij na njej. Primem in se pripravim. Nad mano stoji Katarina in me gleda. “Si?” “Sem.” Pomaga mi ročko spravit s stojala in se umakne. It’s just us now. Težka je, toda ne pustim se ji.  Razmišljam le o tem, da vem, da mi bo uspelo in da jo bom dvignila. Počasi jo spuščam do prsi in potem slišim “press!” Z vso silo potisnem navzgor in počasi mi uspeva. Tokrat ne bom popustila. Tokrat grem do konca. Zravnam roke, počakam in odložim. Uspelo mi je.

Na koncu še moja paradna disciplina. Mrtvi dvig. Tekmovanje zdaj poteka hitro in med dvigi nimam veliko časa. Napovem zadnji dvig. 125 kg. Stojim ob robu in čakam, da pripravijo ročko. Katarina me malce zmasira in potolče po hrbtu. “Maš jo.” Le pokimam. Roke si namažem z magnezijem. Nisem živčna. Fokus. Ko me pokličejo, stopim do ročke, pogledam sodnika, ki mi pokima in se pripravim. Narahlo pobožam ročko. “Dajva, ljubica.” Zrem v oranžna tla in vem, da zmorem. Pripravim se in vdihnem. Noge pečjo. Roke, ki držijo ročko, pečjo. Hrbet drži. Dajmo. Počasi navzgor. Stisni rit, zakleni kolena, ne dihaj. Sodnik da znak in ročko počasi spustim. 125 kg, uspešen dvig. Fantje mi navdušeno ploskajo in tudi sama sebi končno pustim veselje. Krik zmagoslavja. Petke in objemi mojih Plamenčkov.

Ne gre za državne rekorde. Ne gre za diplome. Ne gre za medalje. Ne gre za nagrade. Ne gre niti za osebne rekorde. Gre za bitko same s sabo. Gre za to, da premagam samo sebe. Gre za fokus in psiho. Gre za to, da stojiš zunaj svoje “comfort zone” in se sprašuješ, zakaj bi sploh še bil v svoji coni udobja, če je tukaj zunaj tak adrenalinski šok. Vse ostalo je le “cherry on the top”.

  • Share/Bookmark

V kategoriji Kr neki

 

1 komentar Dodaj komentar

  • 1. Pris  |  28.11.2010 ob 11:27

    Pris

    Bravo! :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


Arhiv