A lahko že mine…

23.12.2010

Čas bi bil, da se tole 2010 zaključi. Zadnje dni komaj čakam, da ga bo konec in upam, da se ne bo vse skupaj neopazno prelilo v 2011. Pa saj najbrž se bo. Urnik bo ostal enako predvidljiv in nespremenljiv kot do zdaj. Že dolgo si ne delam utvar, da se bom zbudila 1. januarja in da bo svet kar takoj povsem drugačen. Svet je pač tak, kot si ga narediš. Al neka podobna puhlica…

Pa saj 2010 ni bilo slabo leto. Bilo je (in je še vedno) naporno. Psihološko in telesno. In težko je strniti misli v smiselno celoto, ki bo jasna tudi nekomu, ki me ne pozna. Težko je tudi zato, ker je blog bolj ali manj sameval in ni več odraz tega, kar sem, kako razmišljam… je le mimobežni spremljevalec, na katerega se sicer pogosto spomnim, toda ne morem/nočem več vsega deliti z njim.

Leto 2010 je bilo leto sprememb. Če se mi je na začetku zdelo, da vem, kdo sem, kaj hočem in kaj grem, zdaj nimam pojma. Presenetljivo, mi je to kar ok. Celo ne seciram in trančiram vsega, kar se mi zgodi. Povsem zavestna odločitev, saj bi me drugače lahko le zaprli v oblazinjeno sobo.

Odločitev za to novo pot je bila moja. Lahko bi vztrajala v položaju, kjer se je na zunaj zdelo, da imam skoraj vse, česar si človek lahko želi, toda notranja praznina in tema sta me vedno bolj razjedali. Na koncu je počilo.

Zato je dvojina postala ednina. In ednina je fajn. Ne bom rekla, da ni bolelo in da je bil to preprost korak, rekla bom le to, da je bila to prava odločite. Nimam težav s tem. Pravzaprav veliko manj, kot me je skrbelo, da jih bom imela. Tega, da sem v stanovanju sama, sem se navadila v enem večeru. Saj so dnevi, ko se počutim tako zelo samo, vendar se tako počutim tudi, ko sem med ljudmi in tako sem se pogosto počutila tudi, ko sem bila še v dvojini. The loneliness is screaming inside me, but no one hears me cry.

Leto 2010 so zaznamovale tudi osebne zmage. Ko sem se nekje septembra zavedla, da sama sebe ne morem več opisati kot lenobo in “couch potatoe”, me je za nekaj dni kar zgrabila kriza identitete. A le za kratek čas. Lahko sicer navržem nekaj naključnih številk, toda številke so… le številke. S številkami ne morem opisati truda, ki je bil vložen, ne morejo opisati notranjih bojev, ko imaš vsega dovolj in bi rad vse poslal nekam, toda vztrajaš do konca. Številke ne opišejo občutka osebnega zadovoljstva, ki pride, ko premagaš sam sebe. Ne opišejo trenutka, ko izgine vse in ostanem le jaz in ročka z bremenom. Ali elastika. Ali štoparica. Ali razdalja, ki jo moram preteči. V športu sem letos dosegla veliko. Državi rekordi v različnih kategorijah in federacijah triatlona moči, naslov državne prvakinje v triatlonu moči in naslov državne podprvakinje v olimpijskem dvigovanju uteži. Sliši se fajn. Ampak to sem še vedno jaz. Ista Andy kot vedno. Tekmovanja mi nikoli niso cilj. So le potrditev, da delam dobro in da sem na pravi poti.

Odnosi v 2010 so bili enako zapleteni kot prej. Z mamo se sicer razumeva kar ok, dokler pogovori ne postanejo bolj osebni. Takrat se zaleti v zid, preko katerega je nikoli ne bom spustila. Pritisk je še vedno velik in dvomim, da se bo to spremenilo. Težko je živeti v zavedanju, da nikoli nič ni dovolj dobro. Tudi vse pohvale imajo za sabo en velik AMPAK… In vsakič, ko spustim svoj obrambni zid, jih dobim po nosu. Ne, tu ne govorim več le o odnosu z mamo, temveč o odnosih na splošno. Težko je nenehno paziti, kaj in kako rečem, kako gledam in kako se vedem. Sita sem previdnosti in zadrževanja. Sita sem tega, da me tako malo ljudi lahko sprejme točno tako kot sem… skupaj z vsemi neumnostmi, ki jih rečem/naredim in da se mi zaradi tega nikoli ni treba opravičevati. Sita sem tega, da sem nenehno na voljo drugim, ko pa se gre za nekaj, kaj je pomembno meni… je pa odziv zelo boren… To samo še podžiga moj večen občutek majhnosti in nepomembnosti.

Za 2011 imam veliko želja in pričakovanj. Za nekatere želje vem, da se ne bodo uresničile. Preprosto vem. Če bi mi bilo dano, potem bi se to že uresničilo, tako pa… kaj drugega kot zlepiti skupaj svoj ranjen ponos mi ne preostane. In iti naprej. Ne da se mi truditi za nekoga, ki je večno nedostopen in mi le tu in tam navrže kako kost za glodanje. Glej, nočem je. Vse skupaj je botrovalo le temu, da bom še bolj previdna pri sklepanju novih poznanstev in da se bo morala tista oseba prekleto potrudit, da bo preplezala vse moje zidove.

Spet druge želje in pričakovanja pa so povsem uresničljiva. Vem, da če ostanem na poti, na katero sem strumno zakorakala v 2010, mi ne bo hudega. Imam dovolj volje, samozavesti in znanja, da premagam samo sebe in vse prepreke, ki se mi bodo postavile na pot.

2011 bo zanimivo. Komaj čakam ;-)

  • Share/Bookmark

V kategoriji Kr neki

 

2 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. športna trgovina  |  25.12.2010 ob 15:18

    Nič gremo srečno v 2011 :)

  • 2. Crt  |  3.07.2014 ob 15:39

    JOOOJ ,.. ke star post.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


Arhiv